contrast_tree_depth_perception-1024x576

Sistemska kavzalnost

Sistemska kavzalnost v nasprotju z neposrednim vzročno-posledičnim učinkom ni sam po sebi obstoječi koncept, trdi George Lakoff, profesor z Berkeley-a, Univerze v Kaliforniji. Razlaga je preprosta – možgani niso že vnaprej usposobljeni prepoznati sistemsko kavzalnost, vendar pa precej delujejo dobro pri preprostih vzročno-posledičnih relacijah, kot so na primer poletje > toplo, zima > hladno, dež > mokro, smeh > veselje, solze > žalost, itd.

V nadaljevanju raziščimo, kako se dojenček začne učiti o svetu okoli sebe. Možgani vtisnejo primere, ki jim je otrok priča, v spomin: ko jokam > pride mama in me objame; ko sežem po igrači, ki visi nad mano > pridejo odrasli in se igrajo z mano; ko jočem (jok #2) > dobim hrano; ko jočem (jok #3) > mi zamenjajo plenico. Otroški možgani ne vedo, kje je mama, kadar je ni v sobi. Ne vedo niti, kaj pomeni mamino nakupovanje (kaj pomeni kupovati?) hrane v supermarketu (kaj sploh je supermarket?), kam gre z avtom (kaj je avto?). Poenostavljeno, to pomeni, da se možgani učijo s sestavljanjem koščkov vzročno-posledičnih povezav opazovanih situacij. Sistemska kavzalnost je izven senzoričnega zaznavanja z vidom/sluhom/okusom/vohom/tipom, zato jo je nemogoče neposredno opaziti in zaznati. Ko otrok odrašča, mu odrasli začne razlagati »nevidne« povezave – od kod prihaja hrana, kdo je posadil drevesa, zakaj starka uporablja palico pri hoji. To pomeni, da možgani zmorejo zaznati kompleksno sistemsko kavzalnost, če je naša pozornost zavestno usmerjena vanjo in če se tega priučimo. (Poznamo tudi druge načine, kako možgani ustvarjajo povezave, kot je vzporedno procesiranje, vendar to presega potrebe razlage in predstavitve našega primera.)

Večina dezinformacij, ki so propagirane preko spletnih medijev, je sistemske narave, ne binarne (da/ne, črno/belo). Torej je vsako dejstvo, ki ga slišimo/preberemo in se z njim strinjamo, rezultat resnično kompleksnih mrež vzročno-posledičnih povezav. Kot dober primer le–tega ­lahko navedemo zloglasni problem klimatskih sprememb.

Ekstremno mrzel zimski teden v Severni Ameriki ali Srednji Evropi lahko sproži plaz sarkastičnih spletnih komentarjev, ki jih lahko povzamemo z besedami:

»Seveda, globalno segrevanje pri -22 °C … Kje so sedaj tisti glasni ekologi in kvazistrokovnjaki?!«

Na žalost takšni komentarji redko dobijo ustrezne odgovore, ker zahtevajo široko razlago o podnebnih spremembah, kdaj in kako se pojavljajo, kateri dejavniki jih določajo in kako so med sabo povezani ter kakšni so vzročno-posledični odnosi v ozadju tega kompleksnega in dolgotrajnega fenomena.

Če povzamemo, preprosta domneva, da globalno segrevanje > vsepovsod je toplejše, ne zdrži. Zatorej je lahko razumevanje sistemske kavzalnosti in njenih mehanizmov zelo močno orodje v boju z dezinformacijami. Možgani sistemske kavzalnosti ne prepoznajo sami po sebi (ker je ni mogoče zaznati s senzoričnimi čutili), lahko pa se jo naučimo prepoznati, trdi profesor Lakoff. Iz tega sledi, da je mogoče oblikovati usposabljanje, po koncu katerega so udeleženci sposobni razlikovati med neposredno in sistemsko kavzalnostjo ter da so, ko enkrat identificirajo primer kot sistemski, sposobni raziskati elemente sistemskega vzroka in njihove interakcije.

Za ponazoritev sistemske kavzalnosti na NTCentru pogosto uporabimo lep primer, ki ga najdemo v literarni obliki, in sicer v kratki zgodbi De Impossibilitate Vitae (1971) znanstvenofantastičnega pisca Stanislawa Lema.