Kaj so okviri

Vemo, da ljudje razmišljamo v kontekstih, ki so dobro definirani in imajo jasno semantično vlogo. Takšni konteksti razmišljanja so znani kot okvirji. Na primer, če govorimo o šolskem okviru, le–ta vključuje učbenike, šolske mize, tablo, učitelje in učence. Našteti predmeti imajo svojo semantično vlogo, ki določa pričakovano vedenje ali funkcijo. Okviri so dobro znan koncept v družbenih znanostih in se navezujejo na socialni konstruktivizem.

Kdaj razum uporablja okvire 

Razum teži k opredeljevanju predmetov, dejanj in dejstev kot resnične/pravilne, kadar sovpadajo z okvirom in kot neresnične/nepravilne, kadar ne sovpadajo. Okvir se samodejno aktivira, vedno kadar se komunikacijski ali zaznavni proces nanaša nanj, njegov sestavni del ali vedenje.

Zanimivo je, da možgani uporabljajo »nevronsko avtocesto« in raje potujejo po večjih poteh kot skozi manjše in ozke ulice. Zaradi težnje po učinkovitosti možgani izberejo pot, ki manj zavira kemijsko reakcijo, ki se sproži na nevrološki poti. Nevronske povezave se okrepijo vsakič, ko potrdimo dejstvo, ki je že zasidrano v vzpostavljenem okviru.

Kako okviri določajo, kaj je pravilno in kaj napačno 

Okviri so pri vsakem posamezniku drugačni, zato je odločanje o pravilnem/resničnem in napačnem/neresničnem subjektivno. Okviri so oblikovani tako, da služijo določenem kontekstu, v katerem posameznik eksistira. Ko ocenjujemo neko novo informacijo, možgani demonstrirajo pri tem naravno težnjo procesiranja informacije po v že vzpostavljeni »nevronski hitri cesti«. Pri poskusu umeščanja nastajajoče nove realnosti v že obstoječo nevrološko pot ali okvir možgani informacijo, ki se ne ujema z okvirom, zavržejo kot »nenaravno«.

To pojasnjuje, zakaj posamezno dejstvo/informacijo lahko ocenimo, zaznamo ali celo zapišemo na različne načine in z različno konotacijo. Okviri se zelo počasi izoblikujejo in posledično tudi težko spreminjajo – včasih je to nemogoče. Ko boste naslednjič o nečem razpravljali s sogovornikom, ki ga dojemate kot trmastega, pomislite, koliko časa so se njegova prepričanja znova in znova utrjevala, da so se zasidrala v njegovo mišljenje.

Začetek 

Strukturiranje okvirov je prvi predstavil prof. Gregory Batesom, antropolog in polihistor, v knjigi Steps to an Ecology of Mind (1972). Od takrat naprej se okviri in njihovo strukturiranje proučujejo in razlagajo znotraj družbenih znanosti, v zadnjem času pa okviri postajajo vse bolj znani tudi izven znanstvenega sveta, za kar ima zasluge prof. George Lakoff, kognitivni lingvist.