Pogosto se osredotočamo na to, kako lahko besedila, konteksti ali predsodki sestavljajo dezinformacije ali zavajanje. 25. septembra je članek v časopisu Guardian razkril, kako kitajska vlada priljubljeno platformo za družabne medije TikTok uporablja za promocijo svojih zunanje-političnih interesov skozi ciljano cenzuro in nejasna pravila. V začetku tega leta je TikTok dosegel mejnik – 1 milijardo prenosov po celem svetu.

Čeprav je TikTok zasebna družba, lahko kitajska komunistična partija brez težav vsiljuje cenzuro in posega v delovanje medijev ali interneta. Kot lahko razberemo iz poročila, vlada platformo skrbno spremlja in odvzema vsako vsebino, ki vsebuje vsaj namig o sedanjih množičnih nemirih v Hong Kongu.

Z vidika projekta De Facto je presenetljivo in zanimivo, kako se cenzorji vtikajo v brisanje dogodkov ter njihovo izginjanje iz medijev: ironično pa se cilji propagande in dezinformacij ne dosegajo z ustvarjanjem, temveč z izginjanjem informacij.

Zavedati se moramo, da je dezinformacija, čeprav jo tradicionalno povezujemo z določenim delom informacije – na fizičnem ali virtualnem nosilcu – lahko prav tako močna, če je ni.

V širšem kontekstu in z ozirom na študije primerov, ki jih pravkar razvijamo v projektu De Facto, je odsotnost informacijskih virov, ki opisujejo dejstva ali podpirajo določena stališča, zelo močan element, ki lahko vpliva na naša mnenja. To nas prav tako spomni na razpravo, ali naj na spletu sodelujemo s troli ali naj jih ignoriramo – kajti troli se hranijo (dobesedno in figurativno) s komunikacijo. Če jih v celoti ignoriramo, to vodi do spoznanja, da če njihovim trditvam ne nasprotujemo, pomeni, da z njimi soglašamo ali pa da je proti njim premalo argumentov.